Velikokrat so cilji vodstva in proizvodnje v nasprotju. Takrat govorita vsak svoj jezik in se težko razumeta. Kako odpraviti to nerazumevanje in povečati dobičkonosnost?

Vzrok razkola je preprost: oba sledita drugim ciljem in imata drugačne ključne kazalnike uspešnosti (KPI).

Cilj vodstva je več dobička. Vodstvo nenehno išče finančne priložnosti, ki jih lahko izkoristi, svojo uspešnost pa meri z denarnim tokom, maržo in dobičkom, na koncu pa s poslovnim izkazom.

Proizvodnja ima drugačen cilj: učinkovitost brez zastojev in izgub. Njen glavni cilj je skupna učinkovitost opreme (OEE), svojo uspešnost pa meri s storilnostjo, razpoložljivostjo, zmogljivostjo in kakovostjo.

Kje trčijo ti različni cilji?

Ideal za vodstvo bi pomenila proizvodnja, ki bi se čim hitreje prilagajala spremembam na trgu, novim zahtevam kupcev ali potezam tekmecev.

Ideal proizvodnje pa je brezhibno utečena izdelava izdelka s čim manj spremembami. Spremembe pomenijo potencialni vir sedmih vrst izgub, proti katerim se bori vodstvo proizvodnje:

• menjave orodja
• nastavitve
• zagoni
• kratke zaustavitve in prosti tek
• izgube hitrosti
• izmeti in dodelave
• okvare

Posledica je neučinkovit plan proizvodnje.

Pri tako različnih ciljih ni mogoče izdelati plana, ki bi zadovoljil obe strani. Različnost interesov, zabeljena s pomanjkanjem časa, se odrazi v neoptimalnem planu proizvodnje. Ta je kasneje lahko vzrok napak, neučinkovitosti, težav s surovinami, zastojev, zamud in stresa za vse.

Težava je tudi jezikovna. Če vodstvo sporoči planerju, da želi plan proizvodnje s čim več marže, si planer s tem ne more pomagati. Direktorjev jezik financ in planerjev jezik tehnične učinkovitosti nista vedno združljiva.

Jasno je, da je ideal nekje na sredini, ampak kje?

Nekje obstaja točka, ki v vsakem trenutku omogoča najmanj izgub ob največji možni dobičkonosnosti.

Problem je matematičen, tako kot pri šahu. Če igralec predvidi in preračuna vse možne poteze, bo lahko izbral najboljšo za zmago. Žal le najboljši na svetu lahko predvidijo igro za več deset potez vnaprej. Pri planiranju proizvodnje pa noben planer nima več dni ali tednov časa, da bi preračunal čisto vse možnosti, upošteval vse povezave med stroji, zaposlenimi, zalogami in naročili in naredil najboljši možen plan v trenutnih okoliščinah. Da ne omenjamo ponovnega preračunavanja, ko se kateri koli element spremeni.

Ker ni časa za preverjanje vseh možnosti, planerji ubirajo bližnjice.

Tehnika “prvi noter, prvi ven” (FIFO ali FCFS) je lahko koristna za denarni tok, saj zagotavlja najkrajše čase med naročilom in dostavo. Izgubimo pa možnost optimizacije z združevanjem podobnih delovnih nalogov, tratimo čas z veliko menjavami orodij in potencialno ustvarjamo ozka grla.

Bližnjica z nasprotne strani je združevanje podobnih nalogov. Tu je menjav orodja zelo malo, slabe plati pa so šibak denarni tok, nezmožnost vrivanja nujnih naročil brez porušitve sistema in neupoštevanje različnosti časov cikla posamezne faze.

Pogosta tehnika je tudi drseči plan, kjer vse naloge za izbrano obdobje zaklenemo v nespremenljiv blok, ta pa se sčasoma pomika, tako da je zaklenjeno obdobje ves čas enako. Tudi tu ni predvidena nobena prilagodljivost do konca časovnega horizonta, poleg tega pa ima plan za to obdobje lahko vse težave poprej omenjenih bližnjic.

Če se želimo izogniti pastem bližnjic, moramo vedno preveriti vse možnosti planov.

Česar človek ne zmore, zmore umetna inteligenca.

Ne gre za to, da planerji tega ne bi znali, razlika je v hitrosti. Tu je razlika ogromna, nekaj stokratna, morda tisočkratna.

Po domače: povprečen planer, ki mu pomaga AI za planiranje proizvodnje, lahko v nekaj sekundah predvidi več različic plana, kot jih najboljši planer zmore sam preračunati v nekaj urah. In izbere idealno, ob upoštevanju vse opreme in medsebojnih odvisnosti, vseh zaposlenih, vseh naročil in vseh zalog.

Če s strani vodstva ali trga pride do spremembe, je v pol minute nared nov idealni plan, ki omogoča najmanj izgub učinkovitosti ob največji dobičkonosnosti. Slednja je odgovornost vodstva. Umetna inteligenca, ki zna predvideti vse možnosti in izbrati najboljšo, vodstvu končno omogoča, da izboljša dobičkonosnost proizvodnje.

Težko je biti konkurenčen, če imajo tekmeci tako orodje, mi pa ne.

Najboljši ničesar ne prepuščajo naključju.

Ne spreglejte sorodnih člankov