Rastoči in zapleteni proizvodni sistemi sčasoma postanejo nedoumljive črne škatle. Kako lahko tudi najbolj zapleteno proizvodnjo naredimo pregledno in učinkovitejšo?

Črna škatla je prispodoba za nerazumljiv sistem, kjer ne vemo, kako iz vhodnih podatkov nastanejo končni rezultati. Mala proizvodnja z nekaj stroji zagotovo ni črna škatla, vse odnose znotraj nje lahko vidimo kristalno jasno. Ko pa imamo opraviti z desetinami ali stotinami strojev, delavcev, surovin, orodij, postopkov, menjav, prevozov, pa tudi s tisoči naročil in nalogov, stvari postanejo kalne. Slej ko prej nastopi trenutek, ko morajo tudi najboljši proizvodni planerji pri planu ubirati bližnjice in preverjati le del možnih kombinacij, ker je teh veliko preveč za celovito analizo.

Vse do trenutka, ko stroški postanejo previsoki.

Manj, ko je preverjenih možnosti, manj učinkovit je plan proizvodnje, več je neizkoriščenih priložnosti za znižanje stroškov in bolj je proizvodnja podobna črni škatli.

Kar najprej opazijo finančniki in direktorji. Takrat postane očitno, da v podjetju, pa če je še tako zapleteno in veliko, črne škatle niso zaželene. To, da vodilni ne vedo, kaj bo rezultat plana, dokler ta ni dokončan, otežuje tako nadzor nad poslovanjem kot odločanje.

Kako lahko proizvodno podjetje spet pridobi nadzor nad vsemi deli proizvodnje?

Rešitvi je ime digitalni opis proizvodnje.

Predstavljajmo si, da imamo znane in jasne vhodne podatke o zalogah surovin, postopkih, orodjih, strojih, zaposlenih, naročilih in drugih vhodnih parametrih proizvodnje. Če vse te dele povežemo med sabo z upoštevanjem vseh sovisnosti, dobimo zelo kompleksen in povezan sistem, ki pa nikakor ni črna škatla. Vse odvisnosti in posledice vseh sprememb vhodnih podatkov so jasne in vidne, končni izid pa je jasen vnaprej. Naj bo proizvodnja še tako velika in zapletena, bo sistem, recimo, hitro vedel, kdaj bo delovni nalog končan ali koliko kosov bomo imeli izdelanih čez 11 dni.

Zdaj se lahko začnemo igrati z različnimi scenariji.

Se splača kupiti nov stroj? Znotraj digitalnega modela proizvodnje lahko natančno ocenimo, koliko hitreje bi bil narejen izdelek in kdaj bi se naložba izplačala. Kje je resnična meja zmogljivosti proizvodnje? V digitalnem modelu proizvodnje povečamo število nalogov in opazujemo obnašanje vseh povezanih delov proizvodnje, dokler ne pridemo do meje. Se nam splača narediti več različic osnovnega izdelka? Model nam bo pokazal, koliko in pod kakšnimi pogoji bi se to splačalo.
S pomočjo takega digitalnega modela proizvodnje lahko hitro ugotovimo, kje so ozka grla proizvodnje, kje bi se splačalo investirati za večjo hitrost in kje se najbolj splača znižati stroške.

Odpirajo se čisto nove možnosti optimizacije.

Digitalizirana proizvodnja omogoča, da ob prejemu naročila takoj vidimo, kdaj bodo izdelki gotovi in koliko polizdelkov ali surovin potrebujemo ter kdaj.
To lahko bistveno izboljša zanesljivost naših dobaviteljev. Zdaj jih morda nenehno presenečamo z nujnimi naročili, na katera se stežka prilagajajo. Če dobavitelj težko planira svoje količine, postane možnost zamude ali nedostave zelo velika. Če pa omogočimo, da naš dobavitelj vnaprej in v realnem času vidi, koliko polizdelkov in surovin pričakujemo od njega v prihodnjih tednih, se lahko veliko bolje pripravi in zagotovi redne dobave, kot če vidi le eno naročilo daleč.

Tako pregleden model proizvodnje ni več črna škatla, ampak bela – pregleden in povezan sistem, ki vodstvu omogoča popoln pregled nad stroški, časi, gibanjem RVC in drugimi podatki, nujnimi za pravilno krmarjenje podjetja.

Težko je biti konkurenčen, če imajo tekmeci tako orodje, mi pa ne.

Najboljši ničesar ne prepuščajo naključju.

Pia Plevnik

Marketing

Ne spreglejte sorodnih člankov